Objavil Jurko | 05. Apr. 2012

Predsedni Državnega zbora in vodja ene od parlamentarnih strank Gregor Virant je včeraj kategorično zagotovil, da bo svojega poslanca, ki je ogoljufal cel kup ljudi in je dolžan na tisoče evrov, vrgel iz stranke, če ne bo sam odstopil s parlamentarnega stolčka. In to bi bilo kajpak vsake hvale vredno, če …

1. … če ne bi tega Virant vedel že prej! Jasno je namreč, da je moral vedeti za Vogrinove poslovne težave. Postavlja se torej vprašanje, zakaj je sploh, če že igra tako trdnega načelneža, dovolil, da je taka baraba, ki goljufa vse okrog sebe, sploh lahko kandidirala na njegovi listi za poslanca? Načelnost je, vsaj po moje, stvar, ki je v človeku ali pa je ni. Če bi bil res tako načelen človek, bi mister Virant ne smel sploh dovoliti, da se tak človek pojavi v javnosti kot predstavnik stranke in kandidat za parlament. Pika.

2. … če ne bi tudi drugi gospodje in gospe Liste-Virant vedeli, kakšen je njihov kolega. Predvsem vrh stranke je gotovo moral vedeti za vse skupaj. In so dopustili, da je Vogrin vseenom prilezel v parlament. Postavlja se torej vprašanje moralnih vrednot celotne stranke. Kaj lahko pričakujemo od ljudi, ki jim ni mar, na kakšen način brezobrazni posamezniki iz njihovih vrst kujejo dobičke? Zastonj so vse besede, zastonj je vse post humno petelinjenje z vrednotami. Te bi morali pokazati, ko je bil še čas in Vogrinu preprčiti vstop v parlament in sploh vsakršno javno pojavljanje.

3. … če ne bi predsednik Državnega zbora, ob tem, ko se je napihoval pred kamerami s svojo načelnostjo,  užalil vse Slovence, ki ne spadamo v elito. Zanj smo namreč mali ljudje! In s tem je končno pokazal svoj pravi obraz, obraz despota, ki ga en drek briga za tiste, ki jim vlada. Ki se pravzaprav sploh ne zaveda, v kakšnem hudem položaju so njegovi podložniki.

Takšno obnašanje naših “elitnih” politikov je dober pokazatelj, kam nas bodo v končni fazi pripeljali. Obnašajo se kot petelini na gnoju, ki sploh ne vidijo do vznožja. Njihov ignorantski odnos se pozna tako v besedah, kot tudi v dejanjih. Ukrepi, ki jih trenutno na vso silo hočejo sprejeti, bodo v glavnem prizadeli nas, male ljudi. Najhuje pri tem je, da ti ukrepi, če bi bili sprejeti pravi čas, sploh ne bi rabili biti tako rigorozni, ali pa bi jih bilo mogoče vsaj uvajati mnogo počasneje in manj boleče. Pa so njihvo sprejetje zavirali in onemogočali ravno gospodje, ki jih sedaj zagovarjajo in sprejemajo! S čimer so si nabirali politične točke, ki so jih s pridom unovčili z manipulacijami ob zasedbi vladnega prestola. Kar gotovo niso storili zaradi raje, zaradi nas – malih ljudi!

Gospod Virant, v svojem osebnem imenu vam sporočam, da ste, če smo mi mali ljudje, vi neolikan, nadut in domišljav orangutan! Mali orangutan, pravzaprav. Zato si ne morete niti predstavljati, kako vesel sem, da sam spadam, čeprav med male, ampak vseeno še med ljudi!

P.S. Se oproščam vsem orangutanom, če sem jih užalil.

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 05. Feb. 2012

Danes sem, in to globoko obžalujem, gledal soočenje veleumov, ki so razpravljali o družinskem zakoniku. O, kriza! Priznam, spoznal sem, da sem največji butec na svetu, ker preprosto nisem nič razumel. Trije gospodje in ena gospa so govorili o tem, kaj ta prinaša, kaj ne prinaša in komu prinaša oziroma ne prinaša, to kar pač prinaša ali ne prinaša. Govorili so o kompromisu, in sicer so se vsi strinjali, da je nekaj v tem zakoniku zapisano, niso pa se mogli uskladiti, ali to je ali ni kompromis!

Na koncu sem dobil občutek, da gre pri vsej stvari zgolj za to, kdo bo izpadel bolj pomemben. Jebe se jim za otroke, družine in na sploh za ljudi. Drug drugega so negirali s formulacijo istega. Kot bi si dva stala nasproti, se nepremično gledala v oči, in se kregala o tem, ali bolj prvi gleda drugega ali bolj drugi prvega! Čista traparija, če se mene vpraša. Bolje bi bilo, ko bi gospodje in gospa vzeli metle v roke in šli pometat ulice. Bi vsaj pametno zabili tisti čas. Čeprav, glede na to, da so pač že bili v studiju, bi lahko tudi le sedeli tam, popolnoma tiho in čim bolj pri miru. Na ta način bi vsaj kakšnega med nami, nesrečneži, ki smo to burko gledali, lahko pustili v prepričanju, da gre za približno normalno pametne ljudi s približno normalnimi idejami in približno normalnimi zmožnostmi argumentacije. Res je, da tega sicer nikoli ne bi zares izvedeli, ampak tako bi bilo veliko bolje, mar ne?!

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 04. Feb. 2012

Vzel sem si čas, da sem spremljal dogajanje po volitvah in objavljenih volilnih rezultatih. Seveda me je zmaga Jankoviča presenetila, kot vse in tudi dejansko nisem prepričan, če je v teh časih operativec, kot je on, primeren za manevriranje na evropskem in svetovnem političnem parketu. Kar bo, po mojem skromnem mnenju, v naslednjem obdobju še kako pomembno. Nenazadnje je svojo sposobnost oziroma nesposobnost, če hočete, dokazal že s tem, da niti na domačem odru ni uspel sestaviti dovolj številčne posadke, ki bi veslala, kot bi on krmaril. Kar zadeva mene, je to dovolj močan dokaz o njegovih političnih sposobnostih.

Povprečen Slovenec modernega časa

Ampak, vse to niti slučajno ne odtehta vsega tega, kar se je zgodilo po volitvah. Fuck, fuck, fuck… Ljudje moji, nategnili so nas ko male majmune! Postali smo nekakšna “zumba republika” brez črncev. Ko politični vrh, se pravi par posameznikov s prevelikimi ambicijami, zaradi svojih lastnih interesov pojebe ves narod tako, da se preprosto ne ozira na njegovo voljo in s političnimi in drugimi spletkami in intrigami uveljavi svojo, je konec! Demokracije, mislim! Besedo bi pravzaprav lahko po novem sploh drugače opisali, in sicer kot sestavljen pojem iz besed demonstrirati = dokazati in kratiti = povzročati, da ima kdo česa manj. In res so nam dokazali, kako ljudstvu vzeti še tisto malo pravic, ki jim jih je ostalo. Celo tistih, ki jih zagotavlja ustava.

Ljudje, Slovenčki, tistim trem ali štirim posameznikom je uspelo, da so vam (nam) ukradli dostojanstvo! Za katerega smo nekateri pred dvajsetimi leti vzeli puške v roke in bili pripravljeni tvegati svoje lastno življenje. Za katerega so nekateri res dali svoja življenja.

Ti isti ljudje imajo veliko povedati čez titoistično-komunističen režim, v katerega smo bili vpeti v času Jugoslavije. Govorijo o totalitarizmu, despotizmu, diktaturi, neenakosti, in kaj vem o čem vse. Ne bom se spuščal v politične, sociološke, kulturološke ali kakšne druge polemike o tem in tudi ne opravičeval tistega sistema, ki je brez dvoma imel obilo pomanjkljivosti. Gotovo pa je naslednje – Tito in vsa njegova podporna politična srenja so bili bolj nekakšni vajenčki, če jih primerjamo z današnjim dogajanjem pri nas.

Kaj nas čaka? Nimam pojma, jasno. Tega nihče ne more z gotovostjo vedeti. Vem pa naslednje – pravice delavcev in ostale raje bodo šle pa-pa, na drugi strani pa se političnemu in bančno-gospodarskemu vrhu ne bo zgodilo nič. Celo obratno, izkoristili bodo krizo in na njen račun spodrezali vse, kar se bo dalo na področju naših pravic, svoj položaj pa bodo le še utrdili. A res mislite, da se bo varčevalo na plečih tistih, ki so že doslej največ pokradli? Ko bomo doživeli kolaps, bomo najebali le mi, njim pa bo čisto fino. Postali bomo narod revežev, ki mu bo vladal 1% veljakov. Preimenovali pa bi se lahko kar v Združeno kraljestvo Janšavirantazija!

Včasih mi je žal, ker nimam več tiste puške, ki sem jo tako ponosno nosil pred dvajsetimi leti!

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 14. Nov. 2011

Zgodba 1:

Lopov, recimo mu mister G, izkoristi priložnost in izpelje načrt za rop banke. Odnese 18.000€ in izgine neznano kam. Mine 3 leta in mister G se odloči, da bo kandidiral za visok položaj v javnem resorju. Zakaj tudi ne, saj nihče ne ve, kaj je storil?! Vendar se zgodi nepredstavljivo – mediji nekako izvohajo staro zgodbo in sume objavijo na poročilih. Ker je želeni položaj s tem ogrožen, hitro zbere denar in ga vrne banki. Češ, sem lopov, ampak pošten! In hkrati objavi, da je s tem zanj ta nesrečna zgodba končana. Amen! Ter brez kakršnega koli sramu in očitno tudi brez vsakršnih posledic nadaljuje svoj boj za oblast, ki se mu v modernem svetu reče kampanja.

Zgodba 2:

Minister, nadenimo mu ime po literarnem junaku minister Gregor, ostane brez svojega stolčka in tako tudi brez ministrske plače. Izkoristi možnost, ki mu jo ponuja zakon,in ga je sam pomagal izoblikovati takega, ter si da izplačevati nadomestilo za brezposelnost. Ne sicer takšno, kot jo dobijo množice, ki se zaradi nesposobnosti poslavljajoče se vlade, katere sestavni del je bil, zgrinjajo na Zavod za brezposelne, ampak saj je vendar Minister Gregor, mar ne! Poleg tega pa še ves čas pridno dela, po pogodbah, seveda, ne redno, ter tako zasluži  precej več, kot bo kdorkoli kadarkoli dobil iz zavoda. Mine 3 leta in nenadoma se odloči, da bo spet zaživel javno življenje – tokrat bo kandidiral za samega šefa. Zakaj tudi ne, aj nihče ne ve, kaj je storil?! Vendar se zgodi nepredstavljivo – mediji nekako izvohajo staro zgodbo in sume objavijo na poročilih. Ker je želeni položaj s tem ogrožen, hitro zbere denar in ga vrne banki. Češ, sem lopov, ampak pošten! In hkrati objavi, da je s tem zanj ta nesrečna zgodba končana. Amen! Ter brez kakršnega koli sramu in očitno tudi brez vsakršnih posledic nadaljuje svoj boj za oblast, ki se mu v modernem svetu reče kampanja.

Zaključek:

Če se vam ob branju zgodbic slučajno utrne primerjava z enim od aktualnih kandidatov za predsednika vlade, je to le nepredstavljiva slučajnost. Ampak, če smo že pri tem, osebno me poteza Gregorja Viranta nikakor ne prepriča. Če bi bil res tako dober in pošten in oh in sploh, tega denarja nikoli ne bi smel zahtevati. Ker je več kot dobro služil tudi brez njega. Gre za navadno licemerstvo. In povsem jasno je, da mu nikoli ne bi niti na misel prišlo, da bi ga vrnil, če se zgodba ne bi znašla v medijih in ogrozila njegov nastop na volitvah. A je lopov, ki zaradi spremenjenih razmer, a še vedno le zaradi zagotavljanja lastnih koristi, vrne denar, zato kaj manj lopov? Če sem pred tem še kakorkoli pomišljal, sedaj, po vsem tem, gotovo ne več. Takšen človek, ki je pripravljen brez vsakega sramu početi, kar je pokazal Virant, nikakor ne more biti predsednik vlade v državi, v kateri bi rad živel!

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 13. Nov. 2011

Res se trudim, verjemite, ampak mi ne gre najbolje. Zadnjič sem si zorganiziral čas, da bom spremljal prvo javno soočenje predsednikov koalicijskih strank in kandidatov za tistega, ki bo decembra postal big-ruster. Matral sem se kot konj, švical sem in si dopovedoval, da moram zdržat, ampak sem po cca 7 minutah obupal. Patetično, saj vem, ampak kaj morem, ko pa sem čustveno popolnoma nepripravljen na takšne kretenizme.

Povozil me je pravzaprav Virant, ki je kar v en rog ponavljal, kako grozno je, ker so nekateri (letelo je na Jankovića, jasno) obogateli z  manipuliranjem z namembnostjo zemljišč. Ves čas eno in isto, kot bi hotel javnosti sporočiti, da je en bilko-debilko, ki sploh ne razume, zakaj pri vsej stvari pravzaprav gre. Po njegovem je menda za vse gorje, ki se je pripetilo naši ljubljeni materi Sloveniji, pa tudi za tisto, ki se še bo, krivo goljufanje pri prodaji tistih par hektarjev zemlje. Saj ne trdim, da to ni svinjarija, sploh ne. Menim celo, da je Janković prej goden za zapor, kot pa za predsednika vlade, saj je en navaden aroganten in samovšečen ter zgolj v lastno korist usmerjen osebek, ki bo naredil vse za svoj lastni blagor. Že sedaj je usmerjen zgolj v postavljanje lastnih spomenikov in pri tem ga prav nič ne zanima (še manj pa boli), da je zajebal ves narod, ki bo moral to za njim plačevat. V kakšnih drugih časih bi morda celo bil lahko primeren kandidat, ali vsaj nič slabši od drugih, v sedanjih časih pospešene krize pa to zagotovo ni.

Vseeno pa to, kar počne in prigoljufa Janković, ni ravno tisti razlog, zaradi katerega smo v dreku. Prav nič drugače ni, kot Virantovo dobičkarstvo na račun pravic iz zakonov, ki jih zna tako dobro izkoristiti. Poudariti je treba, da je ravno Virant tisti, ki je s svojim popolnoma neizdelanim ter s pravnega in političnega vidika skrajno neprofesionalnim zakonom, ki ga je izsilil preden so ga nogirali iz vlade, oškodoval kup ljudi, ki zaradi tega še danes ne morejo doseči pravice. Hkrati pa je sam nesramno veliko služil takrat in po tem, ko je bil javni uslužbenec. Kar pa se mu zdi čisto OK. Poskrbel je torej, da se niso dotaknili tistih zakonov o javnih uslužbencih, po katerih bi bil tudi sam kaj prikrajšan, ampak je spremenil in zdrekal le tisti del, ki na njegovo življenje ni imel vpliva.

Ravno tako ni naredil nič, da bi takrat, ko nam je šlo še relativno dobro (sploh če primerjamo s sedanjostjo), in je bil sam v vladi, zaustavili podivjano lastinjenje parih posameznikov, ki jih je pri tem dobro podpirala vladajoča struktura z dražvno banko na čelu. Sedaj pa bo, kar nenadoma, prav on rešitelj?!

Kar se mene tiče – NI ŠANS!

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 23. Oct. 2011

No, tole pa ni prav nič podobno pravljici. Je ena čisto zaresna situacija, ki nas je spet spravila na noge in nas (spet) razdelila, če je to sploh še možno, hehe. VOLITVE! Pa še predčasne povrh vsega. Ker je dosedanji prvi petelin hudo zamočil in moral odkikirikati. Prav nič slavno, kot kakšna s kropom polita kura je odkokodakal s svojega kupa gnoja, ki ga je imel za modno pisto zadnja tri leta.

Človek bi misli, da si bo narod sedaj oddahnil. Ker je Borut, lepa Barbi, končno odšel – in mnogi od nas upamo, da ne le s piedestala, ampak kar z obličja zgodovine. Saj ne, da je fant slab. Morda je celo edini pošten politik… Ha ha ha, pošten politik, pajade! Tako prekleto nesposoben je, da sploh ni videl, kako vsi okrog njega kradejo kot srake. On jim je slepo verjel in jim zaupal, oni pa so uničevali lastno domovino. Simonca, Borutova lepa zaupnica in prijateljica, vsa lepa in sijoča, pa tako pokvarjena, da še sama sebi ne verjame, da je to res. Pa Kresalka, Križanič, Golobič in še in še… Toliko jih je, da jih je težko vse našteti. Ampak Borut jim pa vsem slepo zaupa in verjame. Kekec eden…

Kot rečeno, tile so končno šli (lepo bi bilo, če bi še odgovarjali za sranje, ki so ga za seboj pustili), sedaj pa moramo izbrat druge. Ampak -koga? Janšo? On je že bil, pa je prav tako zajebal. Z zgodovino, ki jo ima za sabo, ni ravno neka izbira, mar ne? Morda “Maček pod čelado” Karel? Oh, bodite no resni! Ta bi še sebe nategnil in pretrgal pogodbo s sabo, če bi ga to le pripeljalo do nekaj več minut pred kamero. Predvsem pa, sedaj res niso časi za pokanje vicev, ker smo na robu preživetja. Jankovič? A veste kaj, ta kavboj, ki je Slovence že nategnil za težke milijarde s svojim stadionom, pa za dodatne milijarde z zemljiškimi malverzacijami, ki jih je uredil za svoja potomca, bo prodal vso državo, da bo le po njegovem. A da uresniči kar obljubi? Ja, morda res, ampak prav gotovo ne na način, kot ga obljubi. Gre preko trupel, če je treba in ga pri tem ne zanima, kako bo z ljudmi. Malček Virant je po drugi strani prekljen maček, ki je s svojim zakonom, ko je bil še minister, nategnil celotno javno upravo. On in njegov zakon sta v veliki meri kriva, da so razmere v javni upravi takšne kot so. In sedja bi mu zaupali v varstvo kar vso državo?

In kdo nam še ostane? Ravnokar odstopljeni Borut! Ki obljublja, da bo tokrat zares vodil državo, da bo tokrat zares rešil vse to, kar je doslej zafrknil (on in drugi pred njim). Ja, bratje in sestre Slovenci, zdi se mi, da smo v kurcu!

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 14. Sep. 2011

Za devetimi gorami in devetimi vodami, v deželi onkraj zdrave pameti in mimo dobrih namer, se je po dolgih letih ugibanj zbralo sveto razsodišče, da bi o krivdi poželenja razsodilo. Poželenja po denarju, kajpak, saj je poželenje po mladem mesu že dolgo zasedena kategorija za može s kolarji (kolar – bel, trd ovratnik katoliških duhovnikov; SSKJ).

»Mir! Vsi skupaj sedite in se umirite!« je zaklicala Barbika, taglavna teta v dvorani.

»Jaz pa nimam stola,« se je jezil nekdo v množici, ki se je prerivala sem ter tja.

»Jaz tudi ne,« se je odzval še nekdo.

»Jaz tudi ne, jaz tudi ne…,« se je slišalo od vsepovsod.

Barbika se je jela zmedeno ogledovati okrog sebe. Na sebi je čutila poglede in ko se je ozrla po dvorani, se ji je v oči zarezalo nekaj v posmeh razlezenih obrazov, ki so govorili: »Mater, ste eni loleki!«

»Prinesite stole, jebenti,« je zaklicala v dvorano, nikomur zares in hkrati vsem, ki so se drenjali tam. »Prinesite že te preklete stole, sedite in, za voljo palčka Smuka, utihnite že enkrat! To je vendar resna sodna dvorana in ne kakšna zakotna bruseljska beznica za sklepanje podkupovalnih pogodb.«

»Ampak,« se je oglasil nekdo v uniformi, »kje pa naj staknemo stole? Vse sodne dvorane so polne, ko je pa toliko barab v tej deželi, novih pa tudi ne moremo kupiti, ker je recesija.«

»Oh,« je zavzdihnila Barbika. »Tole ne bo šlo, takole že ne.«

Opazovala je dvorano, ki ji je sicer manjkal kakšen Walter ter kakšen vrtiljak, morda priprava za prosti pad, bowling center in dolg, rahlo zavit in zloščen mahagonijev šank, moker od viskija in znoja zlatokopov, sicer pa je bilo vzdušje čisto pravo.

»Vsi domov,« je nenadoma zakričala. »Vsi ven, in sicer takoj!«

Dvignila je sodniško nakovalce ter z njim krepko udarila po sodniškem tnalcu, da je zvok zarezal v zmedo pod njo, ter jel nositi posameznike enega za drugim skozi široka dvojna vrata nekam, bogsigavedi kam.

Potem je še sama, skozi veliko manjša ampak zato priviligirana vrata, zapustila nesrečni prostor in si mislila: »…«

No ja, kdo bi v resnici vedel, kaj si je mislila. Če pa bi že vedeli, bi to bilo: »Kurc gleda vse skupaj, grem se ga napit!«

Se nadaljuje…

Francl in Jože po telefonu

- Halo, Jože, a si slišal, za tisto, da je stolov zmanjkalo? Na sodišču. In da so razpravo prerkinili zaradi tega?

- Jaz pa sem slišal, da so jo prekinili zato, ker enega ni blo.

- Ah, daj no! Še sreča, da ga ni bilo, saj se tako ne bi imel kam vsesti in bi bila zadrega le še večja, na koncu pa bi bil rezultat isti.

- Eh, Francl, ta država je pa res čist v kurcu, se mi zdi. A smo se za to borili?

- Ja, saj… Ej, a se čez pol ure dobiva pr’ Franck’, da preveriva, če je tudi tam zmanjkalo stolov? Pir plačam jaz.

- Mater, to bi pa bila katastrofa, hehe. Jasno, se dobiva tam. Živjo!

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 04. Sep. 2011

Jaz, bog, in nihče več – basen o volkodlakih in zajčkih

Poglavje 1 – mandeljc Janez

Za devetimi gorami in devetimi vodami, v deželi, kjer se sonce radodarno odbija od alpskih vrhov na kakšnih dva milijona med seboj skreganih in do obisti zavistnih osebkov, ki si pravijo narod, je živel zajček z imenom Janez. Bil je povsem povprečen zajček, s povsem povprečnimi zajčjimi uhlji in povprečnimi brčicami, ki je po svetu skakljal s čisto povprečno dolgimi skokci.

Vendar je bil po nečem prav poseben – veliko je sanjal. Mati Zajklja je znala povedati, da se je skoraj sleherno noč zbujal ves prepoten in vročičen, vendar ji ni nikoli povedal, kakšne more so ga morile.

“Ja, bil je trmast otrok,” je z vidnim ponosom v glasu govorila Mati Zajklja. “Za pusta, denimo, se je hotel prav vsako leto obleči v kralja. Niti slišati ni hotel o čem drugem. Njegovi prijatelji so bili kavboji, indijanci, vesoljci, zdravniki in podobno, on pa… Ampak, kaj hočemo,” je zavzdihnila! “In v šolskih predstavah je tudi vedno igral kralja ali vsaj princa.”

Kot vsi zajčki, je tudi Janezek hitro odraščal. Ker je verjel, da v življenju ne moreš veliko doseči brez prizadevanja (po varianti za javnost, zasebno pa je bil prepričan, da moraš imeti jajca in malo sreče), se je vpisal na študij obramboslovja, kar je presenetilo le tiste, ki ga niso zares dobro poznali. Po koncu študija je, kot zaprisežen pacifist z vojaško izobrazbo, nemudoma začel udrihati zoper vojsko, hkrati pa je tudi začel uresničevati svoje največje sanje – postati šef, vodja, predsednik, kralj, car, bog ali še kaj več. V zatonu lastne mladosti se je zavihtel na čelo mladinske organizacije.

No, začetek je le bil, ampak… To ni bilo ravno tisto, o čemer je sanjal! Vendar, kako postati vladar vsega rodu južnoslovanskih zajčkov, ki v eni državi združuje tako različne in med seboj popolnoma nezdružljive trope? Kmalu se mu je posvetilo in pridružil se je vplivni skupini drugih sanjačev, ter skupaj z njimi izkoristil prvo zrelo priložnost, da je deželo popeljal na pot svetle, samostojne prihodnosti (preberi več). Najprej je, še vedno zaprisežen, vojaško izobražen pacifist, vodil oborožen boj proti prejšnjim oblastnikom, zaradi česar je postal obrambni minister, končno, le po nekaj letih srditega boja za osebni blagor, pa še mandeljc, se pravi tanartaboltaglavni zajček.

Mandeljc Janez je neskončno užival v soju žarometov, še bolj pa v spoznanju, da so se mu s tem odprle dotlej neslutene priložnosti. Ki jih je rad izkoristil, kaj pa naj bi drugega storil!? Jebiga!

Poslej se je okrog njega ves čas gnetla množica zajčkov zelo različnih velikosti in barv, ki pa so se vsi enako slinili. Sam se je najraje družil z belimi zajčki, tudi s črnimi se je kar dobro ujel, nikakor pa ni prenesel bližine rdečih (kar je verjetno podedoval po očetu). Te je skoraj sovražil, če bi zajčki sploh znali sovražiti. Morebiti tudi zategadelj, ker so ga nekoč – kurbe komunistične – zaprli. Po krivici, kajpak. Niti brezvestnim novinarjem rumenega časnika Zajčje Novice pa doslej še ni uspelo ugotoviti, ali mu je že kdaj kdo razložil, da se ima le temu, da so ga (kurbe komunistične!) zaprli, zahvaliti, da je postal mandeljc, sicer bi za vselej ostal le mali nepomembni plešasti zajček  z velikimi sanjami.

Ker ima vsaka basen nauk, ga ima seveda tudi ta. Nauk torej je: Jebiga! 

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 31. Aug. 2011

Simonca, mala grofična, je sedela na pragu domačega, pravkar prenovljenega doma v prestižnem barakarskem naselju v prestolnici naše dežele, in žalostno zrla v odseve, ki so se hudomušno poigravali na vodni gladini, lenobno počivajoči v bazenu sredi dvorišča. Spominjala se je lepih dni, ko so jo imeli vsi radi in so jo šteli med najvplivnejše med vsemi velikaši, ne glede na njihovo dejavnost in smer političnega prepričanja.

Žalostno je zavzdihnila. Spoznanje, da jo je prijatelj Borut (ki jo je le nekaj let prej potegnil s seboj na pot vladavine in večne slave) zapustil, je bilo tako žalostno. Le kako se je to pripetilo? Pa tako lepo jima je šlo.

Počasi se je dvignila ter se napotila okrog prenovljene barake. Uživala je, ko si jo je ogledovala in morala je priznati, da je gruča palčkov, ki jih je k njej poslala prijateljica baronica Hilda, delo res dobro opravila. Pa še nobenega plačila niso zahtevali za svoje delo. Seveda bi jim rade volje primaknila kaj malega, vendar jih ni hotela užaliti, saj je vedela, da so vsi po vrsti ponosni možje, ki radi delajo za svoje vladarje. V očeh jim je videla, kako ponosni so bili, ko je obraz njihove mične grofične žarel od zadovoljstva. Zavest, da si bo tako lahko kupila še nekoliko debelejše bisere in si bo na tisti prelepi jahti lahko privoščila še bolj prestižen zajtrk, jih je navdajala s čistim, skoraj histeričnim vzhičenjem. No, resnici na ljubo, so kljub vsemu nekje v skritih globinah zavesti upali, da bodo za svoje delo dobili vsaj plačo, torej tistih nekaj fičnikov, ki naj bi jim jih nakazala baronica Hilda. Kasneje se je sicer izkazalo, da je dobra baronica verjela bolj v ljubezen kot v denar, in je denar nakazala kar sebi, v javnosti pa izrazila svojo brezmejno ljubezen do svojih palčkov – vendar je to že druga pravljica.

In njihove žene in otroci so jih, sicer praznih želodcev in praznega upanja, gledali s ponosom, ko so jim pravili o tej veličastni deželi in prelestni grofični, ki so ji tako nesebično pomagali.

Ah, je zavzdihnila grofična Simonca. Tisti prijazni, hecni palčki temne kože in hecnega jezika, ki ga v deželi skoraj nihče več ne razume. Kaj pa oni sploh rabijo? Kakšno kilo kruha, malo salame in kakšen liter cenenega vina. Tudi njihovi umazani, bosi in raztrgani otročaji so gotovo bolj srečni, če nič nimajo. In le kaj bi si lahko želele njihove zgarane in uvele ženske? Njih nikoli nihče ne spremlja s fotoaparatom, zato ne rabijo ne frizerja in ne novih oblek, če sploh kdaj stopijo iz svojih brlogov. Ona pa… Vsakič, se pravi skoraj slednji dan, porabi ure in ure za svojo zunanjo podobo ter na tone denarja. Samo nominalna vrednost njene oprave za dobrodelni ples je, za primer, večja, kot lahko zasluži še najbolj priden palček v petih ali šestih letih.

Ah, je spet zavzdihnila grofična Simonca, kaj vse sem morala žrtvovati za svoje ljudstvo! Oni pa so tako prekleto nehvaležni! Bah! To je krivično! Samo dobro sem hotela, oni pa mi dobroto tako vračajo. Banda. In ko sem svojemu moškemu pomagala pri izgradnji posla, sem pravzaprav delala v dobrobit družbe. Zmanjševanje števila brezposelnih in vse to.

Potem pa so me hoteli še nekaj preiskovati, mi dokazovati, da sem se okoriščala s položajem, goljufala in kradla? Ne in ne! Banda! Še dobro, da smo sprejeli zakone, po katerih je dovolj, da človek odstopi iz svojega položaja, pa ti niti državna preiskovalna komisija nič ne more, hehe, se je hudomušno namuznila.

V tistem se je mimo njene prenovljene barake na kolesu pripeljal eden od palčkov. Ni vedela, ali je bil eden tistih, ki so delali pri njej, saj so bili nekako vsi enaki – črni, umazani, praznih pogledov, zaraščeni… Nemudoma se ji je obraz spet pomračil. Zavedla se je, da ne bo nikoli več, kot je bilo. Postala je nadvse žalostna.

In tako je, od same in čiste žalosti, ker si je zgodilo toliko nepravičnosti in krivic, vložila tožbo zoper deželo, ki jo je prej tako lepo hranila in ji dovolila, da se je okoriščala zgolj in le za svoj račun. In dežela ji bo plačala, kajpak. Da bo mir! Roka pač roko umiva. In v tej deželi se na veliko perejo in umivajo, kajti od umazanih rok lahko človek še zboli, mar ne?!

Opomba avtorja: Slike Simone Dimic v tej zgodbi so pridobljene iz interneta in so le simbolične. Uporabil sem jih, ker je primer precej podoben vsebini zgodbe. Če bi me hotel kdo tožiti zaradi zgodbe ali uporabe slik, bom pač odstopil z mesta urednika tega bloga, in postal le njegov zunanji sodelavec. Če je Simoni ratalo, bo menda tudi meni, saj naj bi zakon v pravni državi veljal za vse enako! Če verjameš pravljicam, hehe…

Komentarji (0)

Objavil Jurko | 27. Aug. 2011

Nekoč, pred davnimi časi, ko se je še vedelo, kdo je moški in kdo ženska, ko sonce še ni bilo smrtno nevarno, in si zrak lahko dihal povsod po svetu s pričakovano verjetnostjo, da se z njim ne boš zastrupil, in je čas še pridno tekel z enakomernim pospeškom vedno v isto smer, si je nekdo izmislil izraz država. Zagotovo nekdo, ki je razmišljal o tem, kako bi se dokopal do oblasti, pa ni mogel biti kralj, car ali bog, ker so bili ti položaji že zasedeni.

Zgodovina ima čudno, včasih tudi neprijetno lastnost, da se rada ponavlja, zato ni preveč presenetljivo, da se je ta tvorba v različnih pojavnih oblikah obdržala skozi čas. Še več, znala se je prilagajati, lahko bi kar dejali, da je vsakič znova znala uporabiti trenutne pogoje v svojo korist in mutirati v vedno enako obliko diktature. Kajti to je, ne glede na slovnično lepoto pridevnikov, s katero okrasimo odločanje manjšine, pogosto le posameznika, v imenu večine, vsekakor diktatura, oblika udejanjanja moči – najmočnejša droga na svetu.

Posledično se je, nekoč, pred ne tako davnimi časi, nekdo domislil izvirne ideje, da peščico Slovanov odcepi od vsega in jih popelje na svetlo pot samostojnosti. Ter, seveda, sebe in prijatelje izvleče iz brezna anonimnosti in se s piedestala malih vladarjev, oziroma petelinov na kupu gnoja v svojem lastnem dvorišču, zavihti v zgodovino. Kot mnogo drugih, ki so prišli za njim, je verjel, da je zgodovina le kurba, ki ji nekaj malega plačaš, ona pa te zadovolji in potolaži potrebe, pa naj bodo te še tako obscene in sprevržene.

V prizadevanju, da bi svoje cilje nekako prelili v dejanja, so uspeli v evforično vzdušje spraviti vse svoje bodoče podložnike, da so se ponosno in srčno kot eden uprli takratnim voditeljem, ki so vladali pod pretvezo diktature proletariata. Le v nekaj dneh in z le nekaj žrtvami se je končno zgodilo – kura je postala organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast, se pravi država. In narod je, še vedno hudo evforičen, zato pa toliko manj racionalno stvaren, izvolil lastne male oblastnike – po čistem naključju prav tiste, ki so vse skupaj zakuhali – in jim potisnil svojo usodo v roke. Novopečeni oblastniki, ki so kar naenkrat, kot brez dvoma pritiče takšni funkciji, znali vse, vedeli vse, razumeli vse, obvladali vse in sploh vse, kot hurikan pognali kvišku ter svojim navdušenim ovčicam navdušeno jeli obljubljati obljubili toliko lepega, čudovitega, prekrasnega, nadstvarnega in uho božajočega, da se je to milozvočje napihnilo kot balon in pred sabo pometlo z vsemi skrbmi in morebitnimi pomisleki. Nič več ni bilo važno.

Ampak… No, ravno tu se ta pravljica pravzaprav šele začne!

Komentarji (1)